Jantar je cěnen vsjude ne samo kakto ozdoba (ukrašenje), no i kakto kapsula vremeni, že hrani slědy drěvnago života ‐ od rědkyh priměrov kapek vody i puhyrkov vozduha do rastlin, nasěkomyh (šestinožek) i daže ptic.

Obyčajno jantar sę tvori miljony lět, dokogda smola od drev sę prevrati v skamenelostj, ale paleontology ubystrihu sij proběg, sotvorivšy podobje jantara od bornoj smoly samo črez 24 časa. Ova metoda može razkryti biohimju tvorenja jantara, že inako moglo by ostati v glųbině dohistoričnoj minulosti.

Izhody eksperimenta sų vydani v časopisu Scientific Reports. Ovo ubystrenje je možnym soravniti s jědlom (jěstvom), že je prigotovenym v bystrovarkě, kaže Evan Sajta, naučnik Fildovskago muzeja v Čikago i sotvorec iziskanja.

Prepis (recept) tvornago jantara sę počęše od raboty nad smoloj iz Čikagskago botaničnago sada. Gospodin Sajta i sotvorec Tomas Kej, nezavisny pelontolog, dodasta disky smoly v ustroj, ktor g. Kej stvoriše od medičnago presa dlja pilulek, puhyrev stisknutago vozduha i inyh podrųčnyh detalej.

Grějųči i stiskajųči obrazcy, iziskateli imitirahu djagenez – mědly fiziko‐himičny proběg, ktor sę děje pred tym, kako smola sę pretvori v skamenelostj.

«Djagenez je poslědnoj pregradoj, ktoru trěba je preiti aby stati skamenelostju, — pojasnjaje g. Sajta, ‐ to je kakto ostatny dotyk».

Ne vsě obrazcy sų idealnymi, ale něktory povtorihu posebnosti prirodnago jantara: temnulosti, razščepy, odvodnenje (lišenje vody) i vysočajšy blěsk.

V proběgu eksperimenta naučnicy porazuměhu, že od počętku izbrahu nepravilny vid sosny. Paleontology čęstše izučajųt jantar od smoly drev Sciadopitys, jedinstvenym živym predstavnikom ktoryh nyně je japonska jelica (sosnica) (Sciadopitys verticillata).

V bųdųčnosti g. Sajta planira dodati v smolu nasěkomo, pero ili rastlinu. To može byti korystnym, bo istinski obrazcy sų veljmi cěnnymi i ne mogųt byti izpytani razrušitelnoj metodoj razbora. «Nasěkomo v tvornom jantaru ne bųde imeti cěnnosti, bo ono je stvoreno v laboratorji», — pojasnjaje on.

Naučnicy takože hočųt adaptirati metodu dlja dostanja razloženja organiky i imitiranja geologičnago izvětrenja – to bųde pomogti povtoriti različni etapy kamenenja.

V nastųpnosti metoda može pomogti predpověditi, kako bųdųt izględati skamenelosti bųdųčnosti. Kako bųde izględati skamenelostj tkani i kosti, imějųči mikroplastik ili tęžki koviny (metaly)? Ne možeme žiti miljony lět, aby to poznati. Ale korystajųči ovu «bystrovarku», my možem sę pribliziti do poznanja.