Polvěka v kosmosu: znamenity kosmičny aparat Vojadžer-1 utračaje ostatnu energju

Naučnicy sų nanovo opravili pracovitostj (funkcjonalnu sposobnostj) kosmičnago aparata Vojadžer‐1 poslě rędovoj hybky. Jest věrojętnym, že jegov pųtj dlinoj v 47 lět sę blizi do konca si. Sę očakaje, že ustroj ne hte prežive 2025 god.

V rujnju (oktobru) 2024 goda Vojadžer‐1 snovu dostaše pohybku: poslě dostanja komandy «vključiti grějnicy» (radjatory), toj prestaše prisylati informacju. Ale družině inženerov sę udaše vključiti rezervny sostav svęza.

Kako je sę pojavil Vojadžer‐1?

V 60-h goda naučnicy vyznahu, že k koncu 70-h godov planety Slnečnoj sostavy bųdųt rędom na jednoj linji, i ih gravitacja može byti korystana dlja uskorenja kosmičnyh aparatov, bo nažalj bystrostj, že mogųt dati ustroju raketovy silnicy, ne jest dostatočnym dlja izučenja Slnečnoj sostavy.

Nemožno byše utračati taku udobnu možnostj, zato NASA vzęhu aparaty Mariner i skorektirahu ih k novomu zadanju. Oni ličahu, že Vojadžery propracujųt samo několjko lět, izučajųči jedino Jupiter i Saturn. Nikto ne mysliše, že by prolěteti mimo Urana i Neptuna.

Čto je otkryl Vojadžer-1?

Izučenje planet běše soglasno planu, ale naj‐korystna informacja byše dostana poslě. Do starta Vojadžerov nikto točno ne zna, čto jest v medžuzvězdnomu prostoru: jestvovahu domysly, ale točna informacja ne.

Prva udalostj byše v 2004 godu, kogda Vojadžer-1 na dalnosti 94 a.e. preideše granicu udarnoj (razovoj) vlny Slnečnago větra (potok ionizovanyh čęstic, ktoryh ljudi čujųt kakto magnitny buri, i ktory porodžajųt sěverno sjanje), zad ktoroj Slnečny větr jestvuje kakto prųžny gaz – sę stiskaje i razgrěvaje.

V 2011 godu Vojadžer-1 dostignuše zony, gde Slnečny větr zavijaje pod natiskom medžuzvězdnago okolišča i odkryše ultra-fjoletovo světlo Mlečnago Pųti.

V 2012 godu naprvo načęhu govoriti o izhodu iz geljosfery v medžuzvězdny prostor, gde potok čęstic od inyh zvězd je vyše než potok čęstic od Slnca. Ale nikto točno znaše, gde sę konči geljosfera, i kakovo povinno byti magnitno polje vně toj. Naučnicy podtvrdihu izhod aparata iz geljosfery samo v 2018 godu.

Medžu tym, izhod iz geljosfery ne je izhodom vně Slnečnoj sostavy, ktora ob’jedinjaje vsi ob’jekty, že sę obračajųt okolo Slnca: asteroidy, maly planety, komety. Gde je točno granica Slnečnoj sostavy ne jest poznanym, ale može to ograničaje oblak Oorta – skupišče ob’jektov na naj‐dalnih orbitah. Teoretično, Vojadžery hte dostigųt oblaka Oorta črez 30 tysęč lět.

Koliko bųde žiti Vojadžer-1?

Dnesj aparat sę oddaljaje od Slnca s bystrostju 17 km/s, a dalnostj od Slnca je juž 24,8 mlrd. km: svět prohodi to razstojanje za 22 č. 59 min.

Ustroi sųtj veljmi izdržlivy, – samo jedna funkcja byše odključena s povodu degradacji, a ne ekonomji energji, – ale nyně pracujųt samo 4 funkcji od 10, i skoro te takože bųdųt odključeny. Pričina jest v jędernyh batarejah, pracujųčih na razpadu plutonja, ktor od načalnoj močnosti v 470 vatt, v 2012 godu stratiše 45%, a v 2025 godu ne dobųdet energji dlja grějanja i funkcjoniranja.

Črez 40 tysęč lět Vojadžery hte priblizat k zvězdě Glize 445 sozvězdja Žirafy, prolětajųči mimo toj na dalnosti 15 trln. km., ale nažalj nijakoj informacji oni juž ne hte pošljut do Zemli.